Zgodovina in kulturna dediščina

Na območju mesta Kaštela so pustila svoj pečat vsa zgodovinska obdobja; tu je namreč lovil že prazgodovinski človek iz stare kamene dobe (Mujina pećina ali jama na zahodnih obronkih z najdbami iz leta 45.000 pr. n. št.), na Kozjaku pa je še danes veliko najdb, ki segajo v ilirsko obdobje.

V času grške in rimske vladavine so Kašteli doživeli gospodarski razcvet in civilizacijsko rast, o čemer pričajo ostanki številnih antičnih vil in naselja Siculi na Resniku.

V 7. stoletju so se Hrvati naselili na blagih pobočjih Kozjaka, o čemer kot tihe pričevalke tistega časa pričajo starohrvaške cerkvice.

Trogirski in splitski plemiči so skupaj s cerkvenimi dostojanstveniki na obali morja ali skalah zgradili dvorce za zaščito letine in kmetov, vse z dovoljenjem beneških oblasti. Takšni utrjeni dvorci – kašteli so s svojimi stolpi, jarki, puškarnicami in dvižnimi mostovi do kopnega resnično delovali kot utrdbe. Na strani, obrnjeni proti morju, so bili zgrajeni v slogu renesančnih počitniških vil, s širokimi okni in balkoni. Prebivalci starih vasi, ki so se nahajale na pobočjih Kozjaka okoli dvorca, so poiskali zatočišče in varnost ter tam zgradili nova utrjena naselja.

Kmetijstvo, oljkarstvo in vinogradništvo so bili stoletja najpomembnejše gospodarske panoge in temelji gospodarske moči tega območja. O tem pričajo velike cerkve z zvoniki (ki so jih okrasili znani umetniki tistega časa), srebrna in zlata votivna darila, ki se še danes hranijo v cerkvenih zakladnicah, ter narodna nošnja, znana po zlatih ornamentih in zlatih vezeninah.

Okrog 16 dvorcev je bilo zgrajenih sedem vasi: Kaštel Štafilić, Kaštel Novi, Kaštel Stari, Kaštel Lukšić, Kaštel Kambelovac, Kaštel Gomilica in Kaštel Sućurac, ki so zrasle, se razvile in se na koncu združile v mesto Kaštela. Do danes so v svojih mestnih središčih ohranile avtohtono dalmatinsko arhitekturo, hiše z zunanjimi stopnišči, ki z ulic vodijo v hiše, konobami, ozkimi ulicami in trgi.