Naravna dediščina

Lepota mesta Kaštela oziroma Kaštelanskega polja je navdihnila številne pesnike, ki so omenjeno lepoto opisali v svojih pesmih. Andrija Kačić Miočić je zapisal:
 
»Lipo ti je, pobre, pogledati
od Solina do grada Trogira
ter Kaštele ravne razgledati
kojeno su prilika misira.«
 
»Sedem vasi, urejenih kot sedem labodov« je zraslo v mesto Kaštela. Vinogradi, oljčni nasadi, nasadi češenj in fig ter avtohtona sredozemska vegetacija z zaščitenimi spomeniki naravne dediščine in parkovne arhitekture se v večini delov Kaštelanskega polja še vedno izmenjujejo.

V Kaštel Štafiliću raste oljka (Olea europea), ki ji Kaštelanci pravijo Mastrinka. Stara je več kot 1500 let in domneva se, da je bila pripeljana iz južne Italije ali Grčije. Ker so bile na tem območju nekoč posesti rimskih veteranov, naj bi predstavljala ostanek neke kmetijske posesti tistega časa.

Oljka spada v sorto oljnic in ima majhne liste ter plodove. Koreninski sistem je razvila na površini 100 metrov, obseg njenega debla je 6 metrov, premer krošnje 22 metrov, višina pa sega visoko do 10 metrov. Leta 1990 je bila razglašena za naravni spomenik.

Pridelki se predelajo v oljčno olje, ki v replikah grških lakrimarij predstavlja avtohtoni kaštelanski spominek.

Puhasti hrast (Quercus pubescens willd), ki se nahaja ob romanski cerkvici sv. Kuzme i Damjana v Kaštel Gomilici, s svojo lepoto in velikostjo pritegne pozornost vseh obiskovalcev te stare kaštelanske okolice.

Park okoli hotela Palace v Kaštel Starem, ki ga je leta 1910 ustanovil dr. Petar Kamber, nekdanji lastnik hotela in zaljubljenec v mesto Kaštela, prav tako predstavlja spomenik parkovne arhitekture. Park se razprostira na 35.000 kvadratnih metrih.

Na vzhodnih pobočjih Kozjaka, v Kaštel Sućurcu, se nahaja Kaočina gaj, edinstven primer vegetacijsko in floristično dobro ohranjene visoke makije ter drugih avtohtonih vrst, ki je prav zaradi tega zaščiten z zakonom.