Blagovne znamke

Miljenko in Dobrila

V drugi polovici 17. stoletja sta v Kaštel Lukšiću živeli dve plemiški družini: družina Vitturi s hčerko Dobrilo in plemič Adalberto Rušinić s sinom Miljenkom Lep mladenič in nežno dekle sta se strastno zaljubila, družinski prepir med njunima očetoma zaradi fevdalnih pravic nad vaškimi kmeti pa ju je prisilil, da sta se srečevala in ljubila na skrivaj, pri čemer pa jima je pomagala služkinja Antica. Vendar so starši nekako izvedeli za njuno razmerje in so, da bi ju ločili, Dobrilo dali pod strog nadzor matere, kontese Marije, Miljenka pa po nasvetu odvetnika Dorotea poslali v Benetke, v doževo službo.

Malo je manjkalo, da bi se Dobrilin oče, konte Radoslav, iz kljubovanja dogovoril za poroko svoje hčere z veliko starejšim trogirskim plemičem Družimirjem. Dobrilina teta, kontesa Demetrija, je resno podvomila v naravnost in pravilnost takšne poroke. Miljenko, ki je bil takrat v Benetkah, je od vojaka iz Lukšića izvedel za morebitno poroko. V Kaštel Lukšić je uspel priti na sam poročni dan in poroko preprečil v najbolj svečanem trenutku poročne prisege, pred začudenim župnikom don Mavrom in množico zgroženih svatov, ki so bili takrat v cerkvi. Maščevalni oče Dobrile, konte Radoslav, se je odločil, da svojo hčerko za kazen zapre v samostan sv. Nikola v Trogirju. Miljenko je to poskušal preprečiti tako, da je pričakal ladjo na trogirski obali, kjer je s svojim mečem povzročil nemir.

S soglasjem njegovega očeta, kneza Adalberta, so ga zato sodne oblasti izgnale v frančiškanski samostan na otočku Visovac, ki se nahaja na reki Krki pri Šibeniku. Miljenko je tam spoznal kmetico Božico, ki je bila nekoč Dobrilina dojilja. Po njej je svoji ljubi poslal sporočilo, naj pobegne iz trogirskega samostana, kjer se je takrat nahajala. Potem ko je uspešno prelisičila starešino samostana, opatinjo Gertrudo, je zbežala, vendar je Miljenko ni pričakal na dogovorjenem mestu, v bližini Trogirja.

Dobrila je neke nevihtne noči tavala sama, dokler je zjutraj niso ujeli razbojniki. Nezaščitena deklica je v velikem strahu, po obljubi, da jo bo Miljenko odpeljal v visovaški samostan, sprejela ponudbo nevarnih klatežev, da odide z njimi. Medtem se je Miljenko preoblekel v fratra, da ga razbojniki ne bi ubili. Dobrilin oče, konte Radoslav, je namreč razbojnikom ukazal, naj ga v zameno za nagrado ubijejo. Razočarana Dobrila je mislila, da je bil res posvečen, zato je izgubila vsako upanje, da se bosta na skrivaj poročila na Visovcu.

Ko je izvedel za pobeg svoje hčere, se je konte Radoslav, aroganten in tiranski, odločil, da bo z zvitostjo preprečil družinsko sramoto. Ko je konte Radoslav izvedel, da je njegova hči pobegnila, je prizadet in aroganten oče tiran z zvitostjo poskusil preprečiti sramoto družine. Miljenkovemu vedno dobronamernemu očetu knezu Adalbertu je ponudil roko sprave, po čemer sta skupaj v Visovac poslala tri odposlance, katerih naloga je bila neposlušna zaljubljena Miljenka in Dobrilo prepričati, naj se vrneta in svečano poročita v Kaštel Lukšiću.

Kaštelanska zaljubljenca sta sprejela ponudbo staršev, vendar se Dobrilin oče, konte Radoslav, nikakor ni mogel sprijazniti z dejstvom, da je Miljenko vseeno zmagal in da bo njegovo Dobrilo, kot svojo ženo, odpeljal v njun novi dom, dvorec plemiške družine Rušinić. Zaradi neobvladljivega sovraštva in maščevanja je konte Radoslav večer po poroki dveh mladih poleti 1690 ustrelil svojega zeta na mostu pred svojim dvorcem v Kaštel Lukšiću.

Nekaj mesecev po nesrečnem dogodku se je Dobrili zmešalo od vse te žalosti, zbolela je in umrla. Njena zadnja želja je bila, da bi jo pokopali ob Miljenku v cerkvici sv. Janeza (hrv. Ivana) na Rušincu, ki sega v 16. stoletje. V tej cerkvici je danes nagrobnik, na katerem je zapisano »Večni mir zaljubljencema« (hrv. Pokoj ljubovnikom). V Kaštel Lukšiću se poleg njunega groba nahajajo tudi izvirni Dobrilin dvorec Vitturi iz XV.–XVI. stoletja, Miljenkov dvorec Rušinić iz XV. stoletja in stara cerkev iz leta 1530, v kateri sta se poročila. Po tej legendi so bili napisani roman, drama in opera.